In the Timaeus, Plato famously acknowledges the receptacle as extremely difficult to comprehend. It is neither intelligible (which is reserved exclusively for the Forms) nor sense-perceptible (as it is a principle far too basic). Instead, as Plato proposes, the receptacle can only be apprehended through a “bastard” sort of “reasoning” (νόθος λογισμός, Tim. 52b1-2.). This paper explores an exegesis of Plato’s claim as offered by Calcidius, the 4th century translator of and commentator on the Timaeus. I identify two distinctive methods (...) Calcidius advances when grappling with the knowability of the material substratum that underpins our world. The first method – analysis (resolutio) – traces its intellectual lineage to earlier philosophical tradition, and Calcidius primarily uses it to uncover the proper nature and ontological characteristics of matter. Conversely, the second method corresponds to the only cognitive grasp of matter Calcidius believes humans are capable of. In his view, we can neither sense-perceive nor rationally understand matter. Instead, matter yields itself only to the cognitive mode of suspicion (suspicio). The paper provides a detailed analysis of Calcidius’ suspicio, delving into its intricacies and exploring the interrelationships between suspicio and resolutio. As such it offers a pioneering and comprehensive exploration of Calcidius’ account of the knowability of matter. (shrink)

O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

Izhajajoč iz označitve puščave kot najprimernejšega kraja za posvečanje filozofiji, ki jo v Hvalnici puščave poda Evherij Lyonski, članek raziskuje krščansko recepcijo antične poganske filozofije, zlasti z ozirom na askezo. V skladu s Hadotovim pojmovanjem antične filozofije kot načina življenja se v prvi polovici osredotoča na koncept in prakso askeze, ki se je izražala v obliki "duhovnih vaj" ali telesne vzdržnosti. Ob ugotovitvi, da sta obe dimenziji askeze obstajali že v klasični grški filozofiji, se kot differentia specifica krščanske askeze izkaže (...) fizična osamitev - odhod krščanskih asketov v puščavo. Članek tako v drugi polovici izpostavi poistovetenje filozofije z meništvom in sledi njeni asimilaciji v kontekst krščanske askeze, ki osamitev umesti med temeljne kriterije "filozofije". (shrink)